29.1.2009...zvečer ob 18.30 smo se s familijo odpravili na pohod na Mirno goro...taka je tradicija, da se vsak četrtek pohodniki zberemo pri eni lokaciji in se odpravimo na pohod...in sicer na pot, kjer bi vsak posameznik rabil kako eno uro...ta pravi pohodniki s velikimi pljuči pa celo manj.
Četrtkarjeva sem tretjič. Prvič za božič, drugič za novo leto in trejič, po 29. dneh, za nič posebni dan...
Prvi se je odpravil moj oče...ki je tudi vodil...navkljub da je bilo tako veliko snega, ni bilo videti pešpota...in ponavadi hitro hodim, ampak takrat pa sem čisto nazadovala...baje sneg, ali sem bila preveč v Ljubljani, kjer je vsepovsod umazan zrak? ali je krivo to, da sm se nekako polenila zaradi bolezni?...no, od planine naprej je oči kar nekam zašel, in smo šli v tako strm klanec...ah, js sm kar ustavljala, se nadihala...in pustila ostalim, da so šli naprej...in sem nazadovala...in tako zadnja prišla... Razlogov je več, a pomembno je dejstvo, da sem bila na cilju!
Prispela sem gor kar po eni uri in pol...
Najbolj zabavni del je bil, ko smo se vračali nazaj...takrat sem s sestro kar laufala dol, se smejale do solz zarad mimike oz gibov telesa ob drsenju po snegu...res veliki užitek!!!
Ko smo pa prispeli nazaj do začetne točke, smo vsi lepo šli domov in se počutili res faino, saj smo naužili toliko svežega zraka...
